V pestrem asortimanu vseh sadežev sveta, najdemo na tisoče zdravih stvari, ki pričajo zakaj je sadje zdravo,  vedno in povsod. Odrasel človek naj bi na dan zaužil 100-200 g različnega sadja.

Že sama barva sadeža nam pove, katere hranljive snovi vsebuje in zakaj je dober. Sadje ima običajno več sladkorja in raste na večletnih rastlinah. Botanično nastane sadež iz cveta. Sem spadajo užitni plodovi sadnih dreves (jabolka, češnje) in nekaterih vrst jagodičevja (maline, ribez). Sadje je sočno, zato ga tudi radi uživamo. Večina sadja vsebuje veliko vode z bogato zalogo vitaminov in mineralov. Je zelo aromatično, ker vsebuje jabolčno ali limonsko kislino ter eterična olja. Odlično vpliva tudi na prebavo, saj vsebuje celulozo, ki jo pospešuje. V Sloveniji sadje dobro uspeva, saj gojimo 30 različnih sadnih vrst. Po priporočilih WHO naj bi odrasel človek na dan zaužil 100-200 g različnega sadja in enako količino vrtnin. Vsebuje veliko vitaminov, balastnih snovi, sadnih kislin in mineralov. V sadežu je največ vode in sicer od 75 do 95%.

Domovina kivija je Kitajska, zato so ta sadež najprej imenovali kar kitajska kosmulja. Kivi, ki so ga sicer omenjali že nekaj stoletij prej, je šele v sredini 19. stoletja ponovno odkril neki Anglež. 

Na Novo Zelandijo so kivi prinesli leta 1906 in po nekaj desetletjih žlahtnenja je kivi postal nacionalni simbol te otoške države na južnem Pacifiku. Ime je dobil po ptiču kiviju, ki živi na Novi Zelandiji. Kivijeva rjava kosmata lupina naj bi namreč spominjala na perje tega ptiča neletalca.
Kivi ima vlaknt zeleno-rjav olupek in svetlo zeleno ali zlato meso z približno 800 črnimi, užitnimi semeni.

Kivi vsebuje ogromno vitamina C – že z enim samim sadežem naj bi pokrili dnevno potrebo po tem vitaminu. Vsebuje tudi veliko magnezija, ki v kombinaciji z vitaminom C spodbuja delovanje mišic.

Krepi imunski sistem, utrjuje ožilje in vezno tkivo ter spodbuja delovanje mišic, predvsem srčne mišice. Proleotinska kislina, ki je v sadežu, pa naj bi razgrajevala holesterin in izboljševala krvni obtok. Zrelost sadeža prepoznamo po tem, da se lupina na pritisk s prstom rahlo vdre.

Pomaranča izvira iz južne Kitajske. Najverjetneje so je razvila iz križanja med pomelom in mandarino. Stoletja pa že uspeva kot samostojno drevo.

Poznamo veliko različnih sort pomaranč. Barva lupine ne pove ničesar o stopnji zrelosti sadeža; tako so na primer predvsem pomaranče iz Brazilije pogosto zelene.

Pomaranče vsebujejo različne sadne kisline (limone, jabolka, vino) in 11 različnih aromatičnih sestavin, ki dajejo sadežem značilno sladkokiselkast okus.
Pomaranča je poznana v neštetih varietetah, a skoraj vse spadajo v  podvrsto Sladkih pomaranč, medtem ko je podvrsta Grenkih pomaranč skoraj neznana.

Pomaranče vsebujejo številne minerale in encime, posebej pa je treba izpostaviti veliko število vitaminov (14!), pri čemer je posebno pomemben visok delež vitamina C (58 mg na 100g mesa sadeža).

V zdravilstvu se uporabljajo razni deli pomaranče, predvsem lupina nezrelega ploda, listje in cvetje grenke pomaranče. Nezreli plod, ko ga je še samo lupina, je najbolj primeren za izdelovanje galenskih preparatov, ki pospešujejo tek, na primer sirupov, čajev, tinktur in praškov. Iz cvetov destilirajo nanfo, to je vodo, ki se uporablja kot dodatek in redčilo za razne preparate. Iz listov se pa pridobiva aromatični kis, ki je podlaga dezinfekcijskih sredstev za ustno votlino in grlo.

Pomelo, verjetno manj znan citrus,  je doma v jugovzhodni Aziji, kjer ga poznajo že več kot 4.000 let. Na Kitajsko so ga prinesli okoli leta 100 pr. n. š., danes pa ga množično gojijo v vzhodni, južni in jugovzhodni Aziji, kjer to dopušča podnebje.

Je največji sadež med citrusi, saj lahko tehta do pet kilogramov in celo več. To potrjuje tudi njegovo latinsko ime, Citrus maxima ali Citrus grandis.
Pomelo je okrogle ali hruškaste oblike. Tako kot drugi agrumi ima pomelo tri plasti. Sadež obdaja dišeča debela lupina, ki je svetlo zelena ali rumenkasta, odvisno od zrelosti sadeža. Lupina vsebuje eterična olja, pokriva pa jo voščena prevleka, ki ščiti sadež.

Pomelo vsebuje veliko vlaknin, vitamina C in kalija, pospešuje prebavo in, zlasti če ga zaužijemo kako uro pred obrokom, tudi spodbuja tek. Je eno najboljših zdravil proti zvišanemu holesterolu, srčnemu napadu in kapi. Lajšajo tudi simptome prehlada. Zdravilni so celi sadeži, saj je največ zdravilnih snovi (pektina) v olupkih.
 
GRENIVKA naredi red v želodcu.

Grenivko ali grapefruit so v 18. stoletju odkrili na Barbadosu, kjer so jo poznali kot »prepovedani sadež«.
Zgodovina grenivke se pričenja šele leta 1830, ko so jo priznali kot samostojno vrsto agrumov, a vse do leta 1950 ni bilo mogoče znanstveno utemeljiti, da gre dejansko za križanec. Botaniki predvidevajo, da je grenivka rezultat naravnega križanja pomaranče in pomela.
V farmacevtiki je grenivka danes najbolj čislan sadež, saj praktično ni bolezni, pri kateri naj ne bi pomagala. Kakor limona, je grenivka zelo učinkovita pri razkuževanju in čiščenju obolelih organov in ran. Ker je lažje užitna od limone, je tudi bolj pripravna za notranje razkuževanje.

Grenivke so najdebelejši sadeži iz družine citrusov, premer sadeža lahko znaša od 10 do 18 cm. Meso grenivke spodbuja apetit ter pospešuje prebavo in peristaltiko črevesja. Če zaužijemo grenivko zjutraj na tešče, deluje to izredno čistilno na črevesje. Grenivka, sladkana z medom, deluje preventivno in blažilno pri prehladnih obolenjih. Zaradi izredno nizke vsebnosti natrija so grenivke posebno primerne kot dietno živilo.

O ananasu se je ohranilo pismo in sicer s Kolumbovega drugega potovanja v Ameriko (1493-1496).V njem je bil opisovan neznan sadež, ki spominja na artičoko, le da je večji in podoben borovemu storžu.

Domovina ananasa je Južna Amerika. Tamkajšnji prvotni prebivalci Tupi so mu rekli nana oziroma anana (»odličen sadež«), besedo pa je neki francoski župnik spremenil v ananas. Španci so sadežu zaradi podobnosti s pinijevim storžem nadeli ime piña, od koder izvra tudi angleška beseda pineapple.
Sadež je izredno bogat z vitamini in minerali. Vsebuje veliko biotina, vitaminov – največ je vitaminov E, B12 in C – in več kot 15 mineralnih snovi. V zadnjem času se veliko piše še o encimu bromelainu, ki ga je v ananasu izjemno veliko.

Bromelain cepi beljakovine, zato ananas in ananasov sok uporabljajo za mehčanje mesa. Bromelain tudi znižuje krvni tlak in pomaga razgrajevati obloge na notranjih stenah žil.  B vitamin neguje kožo in lase in ojača živčevje in organe. Ananas deluje na koži kot nežen piling. Svež ananasov sok s pomočjo vatirane blazinice nadenimo na kožo in izgledali boste nakaj let mlajši. Ananas pomaga pri hujšanju.

Deluje proti prehladu. Vročina, kašelj, bolečine v grlu, potem je dobro imeti ananas pri postelji. Zdravniki, ki verjamejo v zdravilne učinke narave, ga predpisujejo proti bolečinam v grlu ali kašlju.

Zgodovinski viri pravijo, da so sveže hruške že od nekdaj veljale za zdravilni sadež. Gojili so jih že stari Grki v 8. stoletju pred našim štetjem, Homer jih je imenoval darilo bogov, oboževali so jih tudi Feničani in Rimljani.

Z njimi so se sladkali perzijski kralji, v srednjeveški Italiji pa so poznali že 200 različnih sort. V 17. stoletju so postale pravi modni hit na vseh večjih evropskih dvorih, še posebej francoskem.
Vsebujejo dve vrsti sladkorja (glukozo in sadni sladkor), majhen delež sadnih kislin in so bogate z vlakninami. V nasprotju z zmotno razširjenim mnenjem hruške niso redilne, ampak drži nasprotno. Vsebujejo več hranljivih snovi na kalorijo kot kalorij na hranljivo snov. Hranilna vrednost: 100 gramov hrušk ima okoli 50 kalorij.

Hruške vsebujejo vitamina C in A ter riboflavin in veliko kalija, ki učinkuje na odvajanje vode. Ne vsebujejo natrija in holesterola. Pomagajo tudi pri razstrupljanju telesa, vendar pazite, da ne zaužijete preveč plodov naenkrat, saj lahko utrujena prebavila burno reagirajo na velike količine.

Poleg sliv so eno najbolj učinkovitih naravnih zdravil proti zaprtju in zdravilno delujejo na srce in ožilje.

Banana sodi med najstarejše vrste sadja, kar jih je človek začel gojiti. Prve palantaže bananovcev so zasadili Portugalci pred 500 leti v Srednji Ameriki z čemer se španci ne strinjajo saj večino komercialno zanimivih kultivarjev gojijo sami.
Banane so zaradi visoke vsebnosti kalija dobro domače zdravilo proti depresiji. V neki raziskavi, ki so jo znanstveniki naredili med depresivnimi ljudmi, so se ti veliko bolje počutili, potem ko so pojedli banano. Banane tudi pomirjajo živčni sistem saj vsebujejo veliko vitamina B. Od vseh sadežev vsebejo najmanj kuhinjske soli, kar je zelo koristno pri ljudeh, ki imajo težave s krvnim pritiskom. Primerna pa je tudi pri nekaterih primerih anemije.

Za vse "mačkaste", potem ko so pogledali pregloboko v kozarec, svetujejo bananin frape, ki naj mu dodajo med. V mnogih kulturah menijo, da banana hladi in znižuje telesno temperaturo. Poleg tega banana pomaga pri koncentraciji in spominu ter omili predmenstrualni sindrom.
 
GRANATNO JABOLKO je edini zastopnik družine Punicaceae, granatovcev.
Njegova domovina naj bi bila Perzija, torej območje današnjega Irana, vendar pa so granatno jabolko vzgajali že v prazgodovini.
Granatno jabolko je bilo že za mnoga starodavna ljudstva sveti sadež. Babilonci so verjeli, da jih žvečenje semen granatnega jabolka pred bitko naredi nepremagljive. Najstarejše znano pričevanje o granatnem jabolku so arheologi našli v grobnici Ramzesa IV. Za antične Grke je bilo granatno jabolko simbol plodnosti, v Bibliji pa je omenjeno skupaj z grozdjem in figo. Sadež naj bi v sebi skrival toliko semen, kolikor je zakonov v Stari zavezi, torej 613.
Vednozeleni granatovec raste kot drevo, ki pa ne preseže višine petih metrov, ali kot nizek grm. Cvetovi so običajno rdeči, veje pa imajo včasih trne. Granatovec ima rad vroča poletja, pozimi pa prenese tudi temperature do –10 st. C. Je nezahteven - prenese daljšo sušo, a raste počasi.
Je prava zakladnica vitaminov in je zelo uporaben, saj lahko nadomesti agrume in tako dopolni vaš zdravi jedilnik.

Semena granatnega jabolka so resda majhna, vendar pa so obilno založena s polifenoli, ki zmanjšujejo in preprečujejo škodo, ki jo na DNK povzročajo prosti radikali. Zato zmanjšujejo tudi tveganje, da obolite za rakom. Vsebujejo veliko vitamina C, B2 in B3 ter rudnin, kot sta kalij in fosfor.
 
JABOLKO je eden izmed najbolj dostopnih in najbolj zdravih sadežev.
Je odličen vir energije in zdravilnih snovi. Pomaga pri izboljšanju odpornosti telesa, pomembno vlogo pa igra tudi pri preprečevanju številnih obolenj.
Jablane so doma v zmerno toplem pasu Evrope in Azije.

Že v davnini so ljudje nabirali plodove samoniklih dreves, dobro so jih poznali tudi Feničani.
Jabolka so v Evropo prinesli trgovci. Sicer pa je jabolko že v starem Rimu veljalo za prestižen sadež, ki je krasil kraljevske mize.
Danes poznamo veliko sort jabolk, po nekaterih podatkih celo več kot dvajset tisoč. Najboljše sorte jablan, ki jih danes najdemo v Evropi, so nastale z mutiranjem in križanjem jablan v Severni Ameriki in v Avstraliji. Ko so prispele v Evropo, so jih križali ponovno.

Jabolka vsebujejo tudi precej vitamina C. Dobro pa je vedeti, da je vitamina C v lupini kar šestkrat več kot v mesu. Največ vitamina C najdemo v sortah ontario, zlata parmena, boskop in beličnik.
Celuloza, ki jo vsebujejo jabolka, krepi črevesne stene, pektini pa naj bi imeli pomembno vlogo pri preprečevanju arterioskleroze in infarkta. Mineralne snovi, ki jih vsebuje, pa imajo pomembno vlogo v prebavnem sistemu. Jabolko je bogato tudi s kalijem in pomaga pri zniževanju krvnega tlaka. Uživanje jabolk priporočajo tudi pri sladkorni bolezni.

---

Članek je za vas pripravila terapevtka Aktivite
DARJA KOVIČ