| Izgovori ob uživanju mesa (in zakaj ne držijo) |
|
|
;) Vsakemu med nami je danes jasno, od kod pride meso. Jasno je, da morajo za meso živali umreti. Jasno je tudi, da živali, namenjene mesu, pred smrtjo pretrpijo manjše ali večje muke, tako za časa življenja kot med samo smrtjo. O mučenju živali kot nujnem sestavnem delu mesa torej ne gre dvomiti. Po drugi strani naša družba strogo obsoja mučenje živali. Kar spomnimo se reakcije ljudi, ko so na dan prišle novice o srednješolcih, ki so mučili mačke ali o nekom, ki je kruto ubil psa. Prav tako je danes jasno, kako močno meso in z njim povezana živinoreja onesnažuje in uničuje okolje [1]. Po drugi strani pa se večina ljudi zaveda problema onesnaževanja narave.Nekateri celo obsojajo ZDA, ker niso podpisali Kyotskega sporazuma. Vendar posamezniki, ki jedo meso, skupaj povzročijo podobno količino okoljske škode (18% celotne emisije CO2e), kot bi jo izvajanje Kyotskega sporazuma zmanjšalo. Na eni strani torej obsojamo mučenje živali, na drugi strani pa jih, naravnost na industrijskem nivoju, mučimo. Na eni strani obsojamo uničevanje in onesnaževanje okolja, po drugi strani je meso eden največjih svetovnih virov onesnaževanja. Kako se torej večina ljudi sooča s to dihotomijo? Odgovor je preprost: z izgovori. Najprej nekaj splošnega o izgovorih. Kaj je to izgovor? Izgovor je razlog oz. trditev, ki nam v primeru določenih etično nesprejemljivih dejanjih podeli etično imuniteto. Naredi etično sprejemljivo neko dejanje, ki bi bilo drugače etično nesprejemljivo. Tako na primer lahko nekdo, ki okrade kakšno podjetje trdi, da je podjetje prišlo do tega denarja z goljufanjem in izkoriščanjem majhnih ljudi in mu zato ta denar (kot predstavniku malega človeka) pripada. Ali, da je v trgovini ukradel DVD zato, ker jih ima trgovina tako veliko, da se jim eden manj sploh ne pozna. V nekaterih primerih so razlogi upravičeni, npr. pri silobranu, kjer je ogroženost lastnega življenja lahko opravičilo za etično nesprejemljiva dejanja. Zato dogodki, na katere nimamo vpliva oz. pri katerih nimamo možnosti svobodne izbire, niso podvrženi etičnim presojam. Etična oz. neetična so lahko samo dejanja, pri katerih imamo izbiro, pa se zavestno odločimo za manj etično dejanje. Kako torej ločiti legitimne razloge (npr. silobran) od izgovorov? Izgovori temeljijo na neresničnih dejstvih in/ali nepravilnih logičnih sklepih. Prav tako je za izgovore značilno, da temeljijo na sklepih, katerih uporaba bi vodila v nadaljna etično nesprejemljiva dejanja. Danes se na zahodu meso jé le še zaradi užitka, tradicije oz. navade. Ali jemo meso ali ne je stvar odločitve in ne stvar nuje, zato ta dejanja vsekakor podležejo etični presoji. Ker pa bi bilo za večino ljudi mučenje in pobijanje živali ter uničevanje narave zaradi užitka in tradicije etično težko sprejemljivo, skušajo zato najti dodatne razloge, ki bi naredili takšno početje sprejemljivejše, bolj »življensko nujno«. Praktično vsi ti razlogi pa temeljijo na napačnih podatkih in logiki, kar posledično take razloge kvalificira kot izgovore, ne pa legitimne razloge. Izgovore lahko razdelimo v več skupin. V prvi skupini se nahajajo izgovori, ki skušajo uživanje mesa prikazati kot življensko nujno. Ti izgovori delujejo v smeri dokazovanja, da brez mesa ne gre, da so v mesu neke "nujne sestavine", ki jih drugje kot v mesu ne moremo dobiti. Ti izgovori naj bi pokazali, da naj bi šlo pri uživanju mesa za neke vrste reševanja lastnega življenja, zdravja, da smo prisiljeni jesti meso, saj bi drugače »zboleli«. Taki izgovori naredijo mučenje živali za "nujno zlo", saj skušajo dokazati, da pri tem nimamo možnosti svobodne odločitve, da meso preprosto "moramo jesti". Na ta način skušajo uživanje mesa postaviti v isto skupino dogodkov kot silobran, torej dogodke, ki jih ni moč etično presojati. Teza, da so v mesu neke snovi, ki jih drugje kot v mesu ne moremo dobiti, je že davno znanstveno ovržena, saj v mesu ni nič takega, kar se ne bi moglo enostavno dobiti iz drugih virov. Zato je tudi stališče največjih svetovnih dietetičnih organizacij [2][3][4][5], da je izključitev mesa iz jedilnika ne samo mogoča, pač pa celo zdrava. Težko je dvomiti v tako kredibilne institucije, v tisoče strokovnjakov za prehrano, ki vsi po vrsti trdijo, da mesa ni treba jesti ne odraslim, ne otrokom, dojenčkom doječim materam, nosečnicam, fizičnim delavcem ali športnikom. Vseeno pa se najdejo, ne samo laiki, pač pa tudi ljudje iz stroke, ki tem organizacijam nasprotujejo. Poglejmo si podrobneje glavne izgovore iz te skupine ter razloge zakaj ne veljajo: 1. Brez mesa naj človek ne bi dobil dovolj beljakovin in esencialnih aminokislin Čeprav je ta izgovor od vseh dokazano najbolj napačen, pa je hkrati tudi najpogostejši. Zato se mu malo bolj posvetimo. Z vnosom beljakovin v telo moramo zadostiti dvem potrebam. Prva je potreba po celotni količini beljakovin, druga pa potreba po vseh esencialnih aminokislinah. Koliko beljakovin mora torej človek vnesti s hrano? FAO (Food and Agriculture Organization) v okviru WHO priporoča 0,75g na kg telesne teže. Torej ob upoštevanju povprečnih telesnih tež in energetskih potreb človeka, mora naša prehrana vsebovati med 7,5% in 9% kalorij v obliki beljakovin. Za vsak slučaj pa to vrednost zaokrožimo še malo navzgor, tako da lahko z gotovostjo trdimo, da človek zadosti vsem potrebam po beljakovinam, če bo jedel hrano, ki ima najmanj 10% energijske vrednosti v obliki beljakovin.
Tabela 1 prikazuje vsebnost beljakovin kot % energijske vrednosti v nekaterih naključnih živilih. Takoj opazimo, da je praktično v vseh živilih več kot dovolj beljakovin, saj vse po vrsti presegajo vrednost 10%. Tudi v solati. Razlika je le, da ima solata malo kalorij na enoto teže, zato bi morali solate pojesti zelo veliko, da bi zadostili potrebam po kalorijah. Če pa bi je pojedli dovolj, bi dobili približno 5x več beljakovin kot jih potrebujete. Tudi soja ni nič posebnega, navadna stročnica, tako kot fižol. Nobene posebne potrebe ni, da bi meso "nadomeščali" s sojo, saj je beljakovin v vsej rastlinski hrani več kot dovolj. Potrebno je pojesti le dovolj kalorij. Stročnice v povprečju vsebujejo okrog 30% beljakovin, zelenjava med 30% in 50%, žitarice okrog 15%, prav tako semena in jedrca. Vse pa močno presegajo zahtevanih 10%. Beljakovin bi tako imeli več kot dovolj tudi, če bi jedli le kokice. Trditev, da človeku primanjkuje beljakovin, če ne jé mesa, je že pri bežnem pogledu na gornjo tabelo očitno popolnoma napačna. Kako je pa z esencialnimi aminokislinami? Za pravilno delovanje organizma mora človek v telo vnesti poleg skupne količine beljakovin še posamezne esencialne aminokisline. Vsaka beljakovina je sestavljena iz različnih kombinacij aminokislin. Aminokislin obstaja več vrst, vendar je med njimi samo 9 takih, ki jih telo ne more tvoriti – imenovanih esencialnih aminokislin. Torej je pomembno, da hrana, ki jo zaužijemo, vsebuje vseh devet aminokislin v dovolj velikih količinah. Popolnoma vseeno je, kakšne beljakovine zaužijemo, saj telo po zaužitju vsako beljakovino razstavi na osnovne gradnike – aminokisline. Pomembno je le, da v telo dobimo vseh devet esencialnih aminokislin. Tabela za moške 18-70 let, vir podatkov USDA nutrient database
Tabela 2. Tabela 2, prikazuje vsebnost vseh devetih esencialnih aminokislin v nekaterih živilih. Številke v tabeli pomenijo, koliko določene aminokisline bi v telo vnesli, če bi cel dan jedli samo to živilo (če bi vse dnevne potrebe po kalorijah izpolnili samo s tem živilom). Torej, če bi jedli cel dan samo npr. bučna semena, bi dobili 608%, torej 6x več (!) triptofana kot je potrebno, 499% izolevcina kot je potrebno itd. Že bežen pogled na tabelo razkrije, da z vsako rastlinsko hrano dobimo vse esencialne aminoksline, dobimo jih celo znatno več kot jih telo sploh potrebuje. Torej, če bi cel dan jedli samo kokice, bi prav tako kot beljakovin dobili več kot dovolj vseh esencialnih aminokislin (poudariti pa je treba, da mora hrana vseeno biti čimbolj pestra in nikakor ni priporočljivo, da je sestavljena iz pretežno enega živila). Trditev, da v rastlinski hrani ni nekaterih esencialnih aminokislin je popolnoma neresnična. Torej je tudi trditev, da človeku manjka esencialnih aminokislin, če ne jé mesa, popolnoma napačna. Trditev, da prehrani brez mesa manjka beljakovin in esencialnih aminokislin, bazira na povsem napačnih dejstvih. To pomeni, da je ta trditev le izgovor brez podlage v dejstvih. 2. Človek potrebuje tako rastlinske kot živalske beljakovine Kot že omenjeno, človekovo telo po zaužitju hrane najprej vsako beljakovino razstavi na osnovne gradnike – aminokisline. Ker lahko vse aminokisline, razen devetih esencialnih, telo tvori samo, je pomemben samo vnos esencialnih aminokislin. Tako živalske kot rastlinske beljakovine se v telesu razstavijo na enake osnovne gradnike. Na koncu tega procesa ni možno vedeti, ali je posamezna aminokislina prišla v telo kot del živalske ali del rastlinske beljakovine, zato je ločevanje na živalske in rastlinske beljakovine popoln nesmisel. In kot smo videli v prejšnem odstavku, beljakovin z VSEMI esencialnimi aminokislinami (v mnogo več kot dovolj velikih količinah) telo dobi brez težav, tudi brez kakršnegakoli vnosa mesa. Tudi ta trditev torej temelji na napačnih dejstvih, zato je trditev le izgovor. 3. Če človek ne jé mesa, mu manjka železa Odgovor na to trditev je večplasten. Najprej poglejmo, ali je v mesu res več železa kot v rastlinski hrani.
Iz tabele 3 je razvidno, da je v večini rastlinske hrane veliko več železa kot v mesu. Vrednosti v tabeli so izražene 100 kCal posameznega živila, namesto v 100g posameznega živila, kot je to običaj. Razlog je v tem, da so predpisane količine hrane, ki jo je potrebno dnevno zaužiti, določene z energijsko vrednostjo (kCal) in ne z težo. Ker je dnevno potrebno zaužiti določeno vrednost kCal, ne pa določeno vrednost kg, je zato edino smiselno vrednost mineralov v hrani izražati in primerjati v enoti energijske vrednosti (100kCal) in ne enoti teže (100g). Ker je več železa v rastlinski hrani kot v mesu, je jasno, da je tudi v vsejedi prehrani večinski vir železa (med 70 in 80%) iz rastlinskih virov. Posledično je vnos železa pri vegetarijanski in vsejedi prehrani zelo podoben. Pri energijsko izenačenih dietah je vnos železa v vegetarijanskih dietah (zaradi večje vsebnosti železa v rastlinski hrani) višji kot pri vsejedih. Torej, količinsko je v rastlinski hrani več kot dovolj železa, znatno več kot v mesu. Edina živila, ki praktično nimajo železa so mleko (tako kravje kot materino) in mlečni izdelki. Ker pa se železo iz mesa bolje absorbira v telo kot železo iz rastlinske hrane, preverimo, ali to vpliva na pomanjkanje železa pri vegetarijancih. Nekateri teoretizirajo, da naj bi zaradi manjše absorbcije železa iz rastlinskih virov, moralo biti več pomanjkanja železa pri vegetarijancih. Vendar izjemno velika količina raziskav [6][7][8][9][10][11][12][13][14][15] v praksi pokaže, da vegetarijanci niso prav nič bolj ogroženi zaradi pomanjkanja železa kot vsejedi. Prav tako veliko raziskav [6][10][11][13] ugotavlja, da je tehnično izmerjena manjša absorbcija železa iz rastlinske hrane manj pomembna (oz. celo nepomembna) preko daljšega obdobja, saj interni mehanizmi telesa izničijo morebitne razlike. Posledica tega je, da tisti, ki ne jedo mesa, niso nič bolj ogroženi zaradi pomanjkanja železa kot tisti, ki ga jedo. Temu stališču se pridružujejo tudi strokovnjaki v priznanih dietetičnih organizacijah ADA in DC [2]. Trditev, da človeku, ki ne jé mesa, manjka železo (oz. da je večja verjetnost da ga bo zmanjkalo) je preko številnih citiranih znanstvneih raziskav dokazano neresnična, torej gre tudi v tem primeru le za izgovor. 4. Če človek ne jé mesa, mu manjka cinka Najprej podobno kot pri železu preverimo, koliko je cinka v kakšnem živilu.
Iz tabele 4 je razvidno, da v povprečju rastlinska hrana vsebuje podobno količino cinka kot meso. Nekatera živila manj, druga več. V zadnjem stolpcu je preračunana vrednost, ki bi jo dobili, če bi cel dan (vse dnevne potrebe po kalorijah) jedli samo to živilo. Če bi torej jedli cel dan samo bučna semena, bi dobili 409% (preko 4x več) cinka kot ga dejansko potrebujemo. Zadnja kolona tako pokaže, kako je živilo primerno kot vir cinka. Če je številka večja kot 100%, potem pomeni, da bi s tem dotičnim živilom dobili dovolj cinka. Večja kot je številka, več cinka bi dobili. V povprečju torej rastlinska hrana vsebuje podobno količino cinka kot meso, kar pomeni, da v prehrani brez mesa lahko brez težav zadostimo zahtevanim potrebam po cinku. Dolgo časa je veljalo, da se cink iz rastlinske hrane, podobno kot železo, slabše absorbira. Vendar so novejše raziskave [16] to ovrgle, saj so z merjenjem ugotovili, da ni velikih razlik med absorbcijo cinka iz rastlinske hrane ali mesa. Torej je pomembna le količina cinka, ki se ga s prehrano vnese v telo. Iz tabele 4 vidimo, da večina rastlinske hrane vsebuje več kot dovolj cinka in je zato relativno enostavno zadostiti potrebam po cinku tudi brez mesa. To dejsto potrjuje tudi niz znanstvenih raziskav, ki pokažejo, da je stanje cinka med vegetarijanci v mejah normale [8][13][14][15]. Trditev, da človeku, ki ne jé mesa, manjka cinka, ni osnovana na resničnih dejstvih, zato je tudi ta izjava le izgovor. 5. Če človek ne jé mesa, mu manjka selena Ponovno najprej preverimo, koliko je selena v kakšnem živilu.
Iz tabele 5 je takoj razvidno, da ima veliko zelo običajnih živil rastlinskega izvora izredno veliko selena, precej več kot meso. To predvsem velja za žitarice in nekatere oreščke. Navaden polnozrnat kruh in špageti imata na primer veliko več selena kot meso. Zato tudi ni presenetljivo, da znanstvene analize pokažejo, da imajo vegetarijanci po pravilu zadovoljivo stanje selena [8][15]. Iz tabele 5 je razvidno, da je izredno enostavno dobiti več kot dovolj selena, tudi če jedilnik ne vključuje mesa. Iz gornjih podatkov očitno izjava, da človeku, ki ne jé mesa, manjka selena, ni osnovana na resničnih dejstvih, zato je tudi ta izjava le izgovor. 6. Če človek ne jé mesa, mu manjka vitamina B12 Od vseh trditev, kaj naj bi vse manjkalo vegetarijancem, je ta najbolj ideološko obarvana. Ker je ta ideologija lahko izredno nevarna, tako za vegetarijance, ki jo sprejmejo, kot za vsejede, ki ji slepo verjamejo, si vse skupaj malce bolj podrobno oglejmo. Najprej nekaj osnovnih podatkov o tem vitaminu. V naravi obstaja en sam vir tega vitamina, in to so bakterije. Nobena rastlina, nobena žival ne more proizvesti tega vitamina, to lahko naredijo le bakterije. In v prehrano lahko zaide ta vitamin le preko take ali drugačne bakterijske aktivnosti. Rastlinojede živali pridejo do tega vitamina tako, da ga zaužijejo preko nečistoč v hrani (vitamin se lahko nahaja v zemlji) ali pa se doda k njihovi hrani naknadno z delovanjem bakterij v njihovem drobovju. Za človeka zaradi velike sterilnosti naše hrane noben od teh načinov ni praktičen, zanesljiv ali smiseln. Lahko pa s pomočjo bakterij pridelamo poljubno količino tega vitamina, zato realno ni prav nobene bojazni, da bi ta vitamin lahko manjkal v prehrani. Zanimivo je torej vprašanje, zakaj se kljub temu, da ta vitamin zelo enostavno pridelamo v več kot dovolj velikih količinah, pojavljajo trditve, da naj bi ta vitamin manjkal, če ne jemo mesa? Razlog je, kot že omenjeno, izključno v ideologiji. In ta ideologija diktira, da je vsako gojenje bakterij za vitamin B12, ki poteka izven drobovja živali, "nenaravno" in kot tako "nesprejemljivo". Zveni smešno, vendar ta ista ideologija "dovoljuje" povsem nenaravno okolje, v katerem danes gojimo kokoši, da nam proizvajajo jajca ali gojimo krave, da nam proizvajajo mleko. Gojenje bakterij, da nam proizvajajo B12, pa naj, po tej ideologiji, ne bi bilo "naravno" in naj bi bilo zato nesprejemljivo. Iluzijo te ideologije podporniki podpihujejo tudi z dejstvom, da je npr. jajce, pridelano s pomočjo kokoši, konkreten obrok, medtem ko vitamin B12, pridelan s pomočjo bakterij zaradi majhne velikosti (okrog 3 g) kot samostojna jed ni primeren, zato se ga primeša k poljubnemu živilu. In ker ga živilu dodamo, mu omenjena ideologija takoj prilepi oznako »nenaraven, umeten dodatek«. Seveda tu namerno prezre dejstvo, da se tudi v naravi pri živalih, ki jedo rastlinsko hrano ta vitamin vedno le doda (kot nečistoča ali kot naknadno delovanje bakterij) in nikoli ni sestavni del prehrane. Prav tako ta ideologija namerno prezre dejstvo, da človek brez "nenaravne" tehnologije (rezanje in druga mehanska obdelava, sterilizacija s pomočjo termične obdelave, soljenja, dimljenja itd) sploh ne bi mogel uživati mesa, katerega ta ideologija označuje kot edini "naravni" vir B12. Kot vse druge ideologije je torej tudi ta nesmiselna in služi določenemu namenu. Razumljivo je, da jo mesna industrija ter podporniki mesa ob pomanjkanju pravih argumentov vneto širijo. Žalostno je le, da jo sprejme tudi marsikateri vegetarijanec, ter povsem brez potrebe išče "naravne" vire tega vitamina v obliki nekih alg ali podobnih stvari. Če torej pogledamo mimo te nepotrebne, nesmiselne in nevarne idelogije (ki se, kot bomo opazili kasneje, pojavlja še pri množici drugih izgovorov) potem je jasno, da vitamina B12 nikakor ne more manjkati v prehrani brez mesa, razen če se zavestno odločimo, da ga ne želimo vključiti vanjo. Ves vitamin B12, ki je na voljo danes, je bakterijskega izvora, saj kemično proizveden B12 ne obstaja. Veliko živil ima ta vitamin že dodan, lahko pa ga v poljubnih količinah dodamo sami. Vendar pa se tu zgodba o tem vitaminu še ne zaključi. Vitamin B12, ki se nahaja v mleku, jajcih in mesu je vezan na beljakovine, medtem ko je vitamin B12, pridelan s pomočjo bakterij v prosti obliki. To pomeni, da je za absorbcijo "živalskega" B12 potrebno več presnovnih korakov kot za absorbcijo proste oblike B12. To dejstvo dokazujejo tudi številne raziskave [17][20], ki pokažejo, da se pri ljudeh s starostjo povečuje verjetnost pomanjkanja B12, četudi ga pojedo v dovolj velikih količinah. Do pomanjkanja B12 pride zato, ker ta vitamin zaužijejo v »živalski« obliki, ki se slabše absorbira. Ob tem pa je izredno pomembno dejstvo, da se z uživanjem B12 v prosti obliki pomanjkanje pri teh ljudeh odpravi. Torej je prosti vitamin B12 po vrhu vsega, zaradi boljše absorbcije, superioren in za človeka veliko primernejši kot vitamin, ki se nahaja v živilih živalskega izvora. Da je stvar zelo zaskrbljujoča pričajo rezultati študije [17] ki pokaže, da celo do 30% ljudi, starejših od 51 let ni sposobno absorbirati B12 iz mesa oz. je ta sposobnost močno okrnjena. S starostjo ta odstotek samo še raste. A temu problemu niso izpostavljeni samo starejši, težavo z absorbcijo B12 iz mesa imajo vse starostne skupine [21][22][23]. Praktično vsi z omenjenimi težavami pa lahko brez težav absorbirajo vitamin B12 v njegovi prosti obliki. Tu se pokaže izjemna nevarnost zgoraj omenjene ideologije. Ta ideologija namreč širi izredno zavajajoče trditve, da naj bi edino »živalski« B12 bil pravi, da naj bi meso bilo »izjemno dober vir B12« itd. In vsejedi ljudje, v napačni veri, da dobijo dovolj tega vitamina iz mesa, sploh ne posumijo v pomanjkanje le-tega. Za razliko od vsejedih pa vegetarijanci, ki uživajo človeku veliko primernejšo, prosto obliko vitamina B12, nimajo teh težav. Ogroženi so le vegetarijanci (vegani), ki sprejmejo vsiljeno jim ideologijo o "nenaravnem" B12, in se temu vitaminu brez potrebe izogibajo. V razvitih državah, zaradi zgoraj omenjenih resnih zdravstvenih težav, ki so posledica slabše absorbcije B12 iz mesa, resno razmišljajo o obveznem dodajanju prostega B12 v prehrano ljudi [18][19]. Seveda bi tak sklep močno naluknjal zgoraj omenjeno ideologijo, saj bi bilo to priznanje, da meso ni dober, sploh pa ne zanesljiv vir B12. Edini za človeka zanesljiv in dober vir je torej prosta oblika B12, proizvedena s pomočjo bakterij in dodana živilom. Da zaključimo: Vitamin B12 s pomočjo bakterij proizvajamo v poljubnih količinah, zato ga tudi prehrana brez mesa lahko vsebuje v poljubnih količinah. Zato ni nikakršnega (neideološkega) razloga, da bi ta vitamin vegetarijancem primanjkoval. Študije za nameček pokažejo, da so tisti, ki se zanašajo na B12 iz mesa, zaradi slabše absorbcije B12 iz mesa, znatno bolj ogroženi s pomanjkanjem B12 kot vegetarijanci, ki ga uživajo v prosti obliki. Torej ravno obratno kot trdi trditev na začetku tega poglavja. To seveda pomeni, da je tudi ta trditev le izgovor, ki temelji na ideologiji in neresničnih dejstvih. 7. Vegetarijanska prehrana je bolj tvegana kot prehrana, ki vključuje meso V prvem delu smo spoznali, da je možno vse snovi, ki se nahajajo v mesu, enostavno dobiti tudi iz drugih virov. Zato ni presenetljivo stališče pomembnih svetovnih dietetičnih organizacij [2][3][4][5], da je ustrezno načrtovana vegetarijanska prehrana primerna tako za dojenčke, otroke, mladostnike, odrasle in ostarele kot za športnike in nosečnice. Omenjenim uglednim strokovnim organizacijam ter znanstvenim dokazom, navedenim v točkah 1-6 prvega dela, je zelo težko oporekati. Zato se nekateri zagovorniki mesa v prehrani zatečejo k trditvam, da je sicer ustrezno načrtovana vegetarijanska prehrana povsem zdrava, vendar je za tako prehrano potrebno veliko znanja in zato je taka prehrana bolj tvegana. Vsaka, tako vegetarijanska kot vsejeda prehrana, je lahko ustrezna. Raziskave pokažejo, da se ustrezno načrtovana vsejeda prehrana po zdravju približa vegetarijanski, vendar je ne preseže [24]. Kako torej oceniti potrebno znanje in tveganja pri načrtovanju vsejede in vegetarijanske prehrane? Najlažje ocenimo težavnost doseganja optimalne prehrane tako, da ocenimo tveganja, ki nastanejo zaradi možnih napak v sestavi posamezne prehrane. Zato ni smiselno primerjati pravilno načrtovanih tipov prehran. Primerjati moramo nepravilno načrtovane ter preko teh primerjati najbolj verjetne napake pri sestavi posameznega tipa prehrane in oceniti posledice take napake na zdravje. Pri oceni posledic je pomembnih več vidikov: ali so posledice odpravljive brez trajnih posledic ali so posledice trajne ali pa celo smrtne. Prav tako je zelo pomembno, ali se simptomi pokažejo dovolj zgodaj za uspešno ukrepanje ali pa pozno, ko je ukrepanje težko ali pa sploh ni več možno. Prav tako je pomembno kako, težko jih je odpraviti. Ob poslušanju nasvetov nekaterih slovenskih strokovnjakov za prehrano, ki naštevajo kup svaril glede vegetarijanske prehrane, lahko dobimo občutek, da so prehranska tveganja povezana izključno z vegetarijansko prehrano, če pa prehrana vključuje meso, pa naj teh tveganj ne bi bilo več. To pa je zelo daleč od resnice, saj vsak tip prehrane nosi določena tveganja in vsejeda prehrana ni nobena izjema. Da pa ugotovimo, katera prehrana je dejansko bolj tvegana, je potrebno oceniti, katera tveganja so pri posamezni prehrani možna in najpogostejša ter kako hude posledice taka tveganja nosijo. Za začetek si poglejmo, katera najznačilnejša tveganja so povezana z vsejedo prehrano. Pomembno je poudariti, da so spodaj opisani nepravilno načrtovani jedilniki ter da je zato vse spodnje težave možno odpraviti z ustreznim načrtovanjem prehrane:
V nadaljevanju si poglejmo, katera najznačilnejša tveganja so povezana z vegetarijansko prehrano. Ponovno so opisani napačno načrtovani jedilniki, zato je vse spodnje težave možno odpraviti z ustreznim načtovanjem prehrane:
Tveganja pri veganski prehrani (torej prehrani, ki poleg mesa ne vključuje tudi jajc, mleka in mlečnih izdelkov) niso tako zelo drugačna od vegetarijanske prehrane. Prva razlika je v tem, da je pri veganski prehrani veliko manjša možnost težav zaradi prevelikega uživanja kalorij, kar je ena od glavnih prednosti te prehrane. Po drugi strani pa je bolj možen premajhen vnos kalorij (kar je lahko problem predvsem pri zelo majhnih otrocih). Razlika je tudi v tem, da običajne napake v veganski prehrani lahko povzročijo poleg že omenjenih težav še manjši vnos kalcija, kar lahko vodi k manjši trdnosti kosti. Vendar je to tako kot pri ostalih težavah enostavno odpravljiv problem, in če se ukrepa pravočasno, ne pusti nobenih trajnih posledic. Večji problem je v tem, da veliko veganov ne želi uživati proste oblike B12. Veganska prehrana za razliko od vsejede in vegetarijanske prehrane ne vsebuje vezane oblike tega vitamina. Če v vegansko prehrano ne vključimo proste oblike B12, je to lahko izredno nevarno, pri novorojenčkih to lahko povzroči permanentne okvare ali celo smrt. Nevključevanje B12 v prehrano je najpogostejša in hkrati najenostavneje odpravljiva napaka veganske prehrane. Tabela 6: Tveganja pri VSEJEDI prehrani
Tabela 7: Tveganja pri VEGETARIJANSKI prehrani
Tabela 8: Tveganja pri VEGANSKI prehrani
Kot je razvidno iz tabel 6-8, so z vsakim tipom prehrane povezana določena tveganja, vsako tveganje pa nosi določene posledice. Vsaka od napisanih napak naredi prehrano neuravnoteženo in s tem neprimerno. Prav tako je iz tabel razvidno, da ponuja vsejeda prehrana zelo veliko možnosti za napake, vse te napake so zelo nevarne predvsem zato, ker običajno ostanejo prikrite. Večina vsejedih preživi brez najmanjših znakov težav desetletja ali več, kljub napakam, ki jih počnejo v prehrani. To ustvarja napačno in zelo nevarno splošno mnenje (ki ga žal podkrepljujejo tudi nekateri strokovnjaki), da taka prehrana ni tvegana. Ko (če) pa se te napake manifestirajo, pa je običajno prepozno za uspešno zdravljenje. Poleg tega pa so posledice teh napak izjemno resne, puščajo trajne, nepopravljive posledice ali celo smrt. Oboje naredi tako prehrano zelo tvegano. V nasprotju z vsejedo prehrano pa se napake pri vegetarijanski prehrani pojavijo kmalu po nastopu napake. Žal marsikateri strokovnjak to napačno prikazuje kot dokaz neprimernosti take prehrane, v resnici pa je ravno to ena od glavnih prednosti. Odprava posledic je v večini primerov enostavna in brez trajnih posledic. To naredi vegetarijansko in vegansko prehrano veliko manj tvegano, saj nam nudi možnost popravkov, možnost "optimiziranja", predvsem pa možnost pravočasnega reagiranja na napake, kar za vsejedo prehrano v veliki večini primerov ne velja. Zato ni nobeno presenečenje, da so novejši članki v strokovni literaturi izredno naklonjeni vegetarijanskim dietam, kot to pokaže strokovni članek [36], ki analizira tveganja in prednosti vegetarijanske prehrane za človeško populacijo, ki zaključi: "najnovejša znanstvena dognanja s področja prehrane so povzročila spremembo znanstvenega konsenza: diete, osnovane na rastlinski hrani (kot je uravnotežena vegetarijanska dieta), se tretirajo kot dejavnik izboljševanja zdravja, ne kot povzročanja bolezni, v nasprotju z dietami na osnovi mesa. In pa: Vegetarijanska dieta (tako kot vsaka druga) nosi s seboj določena tveganja, vendar iz vidika javnega zdravja pozitivne lastnosti vegetarijanske diete daleč presežejo kakršnakoli tveganja." Žal pa ta sprememba znanstvenega konsenza še ni dosegla ušes marsikaterega strokovnjaka v Sloveniji, ki trdovratno citira več desetletij stare podatke in povsem v nasprotju s sodobnim znanstvenim konsenzom vztraja na mesu kot nepogrešljivem delu prehrane. Iz vsega zgoraj napisanega je torej jasno, da so tveganja povezana z vsejedo prehrano znatno večja, kot so tveganja pri vegetarijanski prehrani. Zato je trditev, da je vegetarijanska prehrana tvegana le izgovor, ki temelji na popačenih, pomanjkljivih, močno zastarelih in napačnih dejstvih. 8. Kdor ne jé mesa, mora o prehrani veliko vedeti Gornjo trditev smo delno spodbili že v prejšni točki, saj je jasno, da je pri vsejedi prehrani potrebno upoštevati (poznati) več pasti, da postane zdrava. To pomeni, da je za tako prehrano potrebno vedeti več o prehrani, da se tem pastem lahko izognemo. Poleg tega je večina najnevarnejših napak vsejede prehrane povezana z mesom, ki ga vključuje. Če se želimo zdravo prehranjevati s prehrano, ki vključuje meso, je potrebno izredno dobro poznavanje živil, posebej mesa, vedeti je treba zelo veliko pri sami izbiri mesa, o načinih priprave, o rokovanju z njim itd. Manj kot je v tej prehrani mesa, manjša so tveganja povezana z njim. Zato tudi ne preseneča, da je vsejeda prehrana, ki se je v primerjalni raziskavi [24] po zdravju približala vegetarijanski, vsebovala izredno malo mesa (meso so vsejedi subjekti v tej raziskavi povprečno jedli le nekajkrat na mesec!!). Tu pa se ponuja zanimivo in zelo pomembno vprašanje. Vsejede diete, ki so po zdravju primerljive z vegetarijanskimi, vsebujejo tako zelo malo mesa, da je vprašljiva pomembnost deleža, ki ga meso prispeva k prehrani. Dilemo najlažje prikažemo na znanstvenih primerih: študija, kjer so poskušali ugotoviti, kako dodajanje mesa k prehrani vpliva absorbcijo železa [34] je ugotovila, da je potrebno za kakršnokoli zaznavno izboljšanje absorbcije v prehrano vključiti več kot 50g rdečega mesa. Po drugi strani pa organizacija za raziskavo raka (WCRF) v svojem stališču trdi, da populacija, ki uživa v povprečju več kot 42g rdečega mesa dnevno, znatno poveča tveganje za raka. Ti podatki nam torej namigujejo na paradoks, da je za morebitne pozitivne učinke mesa potrebno zaužiti količine, ki so za zdravje škodljive. To tezo potrdi tudi študija otrok [35], kjer so otrokom v prehrano dodali 60-85g rdečega mesa dnevno (torej količine, ki močno prekoračijo od WCRF določeno mejo kancerognosti), pa se to ni poznalo na boljšem stanju železa ali cinka, niti na boljšem stanju vitamina A ali B2. Vse to torej pomeni, da je v dobro načrtovani (z vegetarijansko prehrano primerljivo zdravi) vsejedi prehrani tako izredno malo mesa (skoraj 10x manj kot ga poje povprečen slovenec/ka), da nutricistično to meso nima znatnega vpliva na preskrbljenost s hranilnimi snovmi. To nadalje pomeni, da se je pri taki prehrani za doseganje ustreznih količin hranilnih snovi potrebno zanašati na rastlinsko hrano, torej je za zdravo vsejedo prehrano pomembno enako poznavanje živil kot za vegetarijansko prehrano. Z drugimi besedami: primerna (dobro načrtovana) vsejeda prehrana je tista prehrana, iz katere lahko meso brez skrbi črtamo, pa bo še vedno ostala primerna. Oz. še drugače: ustrezna vsejeda prehrana je pravilno načrtovana vegetarijanska prehrana, ki vključuje zanemarljivo majhne (lahko bi rekli nepotrebne) količine mesa. Letih raziskav sledi tudi možnost, da vsejeda prehrana vsebuje nevarne količine mesa, ki vseeno ne pripomorejo k prehranjenosti. To pomeni, da mora vsejeda oseba, ki se želi s tako prehrano zdravo prehranjevati, poleg znanja, ki ga potrebuje za prehranjevanje vegetarijanec, imeti še dodatno znanje, ki zmanjšuje v prejšnjih točkah našteta tveganja, ki jih predstavlja vključitev mesa v njegovi prehrani. Iz tega sledi, da mora vsejeda oseba imeti več znanja za zdravo prehranjevanje kot vegetarijanec. Torej izjava, da mora človek, ki ne jé mesa, vedeti o prehrani več, ni osnovana na resničnih dejstvih, torej je tudi ta izjava le izgovor. 9. Če prehrana vsebuje meso, je lažje dobiti v telo vse potrebne hranilne snovi Če je prehrana dobro načrtovana, potem vsebuje vse potrebne hranilne snovi. V prvem delu smo si ogledali nekaj teh hranilnih snovi in videli smo, da ni pretirano težko izpolniti zahtevane količine, tudi če prehrana ne vključuje mesa. Da torej ocenimo, kakšna prehrana lažje preskrbi telo s hranilnimi snovmi, zato ni smiselno primerjati dobro načrtovanih, uravnoteženih diet, saj kot take vse izpolnijo zahtevane količine. Zato si poglejmo, kako telo preskrbijo s hranilnimi snovmi neuravnotežene verzije posameznih diet. Tabela 9.
Iz tabele 9 je razvidno, da do pomanjkanj lahko pride pri vseh tipih neuravnoteženih diet, ne le pri vegetarijanski, v tem ni veliko razlik, le da v vsaki primanjkujejo različne snovi. Torej bi se gornja izjava morala pravilno glasiti: "če prehrana vsebuje meso, je lažje dobiti v telo nekatere snovi, druge pa težje". Je pa že v svojem korenu izjava napačna in predvsem zavajajoča, saj namiguje, da je za pravilno prehranjenost pomemben izključno le en sam pogoj: zadosten vnos hranilnih snovi. To seveda ne drži, saj je za pravilno prehranjenost potrebno troje: 1. Vnesti je potrebno dovolj hranilnih snovi 2. Ne smemo zaužiti preveč nekaterih hranilnih snovi 3. Določenih snovi v prehrani ne smemo zaužiti (se jih moramo izogibati) Torej osnovna trditev upošteva le prvi pogoj. Če pa upoštevamo še pogoja 2 in 3 vidimo, da lahko pri prehrani, ki vsebuje meso, pride poleg pomanjkanj nekaterih snovi tudi do škodljivih viškov, kar je običajno še veliko bolj nevarno. Zato lahko trdimo, da gornja izjava ne drži, po vrhu pa je še izredno zavajajoča, kar jo kvalificira kot izgovor. 10. Če jem malo mesa, ni problematično (meso ni škodljivo, škodljive so le velike količine mesa) Kot smo v prejšnih točkrat večkrat omenili, dovolj majhna količina mesa v prehrani zmanjša tveganja do te mere, da jih je težko določiti s statističnimi metodami. Zato večina ljudi, ko je govora o škodljivosti mesa, pripomni z izgovorom "saj ga jem čisto malo". Ob tem se seveda ne zavedajo velike razlike v pomenih "statistično težko določljiva škodljivost" in "neškodljivost". Seveda se vedno zaplete ob definiciji količine "malo". Če to definicijo povzamemo iz zgoraj omenjene raziskave [24], lahko vsak preveri ali res poje malo mesa. Na mesečni koledar naj si označi vsak dan, ki ga preživi popolnoma vegetarijansko, torej brez salam, pršutov, zrezkov, čevapčičev, kebabpov, pic s šunkami, hrenovk, rib, tun v konzervi, tuninih namazov, paštet ipd. Če bo takih, popolnoma vegetarijanskih dni v vsakem mesecu na koledarju več kot 25, potem lahko (glede na raziskavo) trdi da jé malo mesa. Ni veliko ljudi, ki bi to lahko trdili. Naj tu poudarimo, da se pri taki količini (le nekajkrat na mesec) statistična verjetnost tveganja zmanjša do te mere, da se skrije za ostale dejavnike, ki vplivajo na tveganje. To ne pomeni, da tveganja ni, pomeni le, da je statistično težko določljivo. In kar je še najbolj pomembno, tako majhna količina mesa, vključenega v prehrano nima dokazane nobene koristi, je povsem nepotrebna. Samo za ilustracijo lahko omenimo, da povsem enako velja tudi za ostale škodljive razvade, na primer kajenje. Dovolj majhna količina tobačnega dima, dodana zraku povzroči statistično nezaznavno škodo. Vendar je dim v zraku povsem nepotreben, poleg tega se pa kaj kmalu lahko zgodi, da je tega dima tudi preveč. Povsem enako je z mesom v prehrani. Dovolj majhna količina, dodana prehrani, povzroči statistično nezaznavno škodo, je pa povsem nepotrebna. In kaj kmalu je lahko mesa tudi preveč (pomanjkanje samodiscipline), posledice pa so potencialno lahko zelo hude. Statistično je možno popolnoma vsako škodljivo snov zmanjšati do te mere, da je nevarnost te snovi zanemarljivo majhna. To velja za tobak, meso, radioaktivno sevanje, razne strupe... vendar se je treba zavedati, da je vključevanje takih snovi vedno tvegano početje, četudi se tega počne "statistično malo". Še posebej nesmiselno pa je tako početje, če vključevanje takih snovi ne prinese nobenih zaznavnih pozitivnih učinkov. Vsekakor pa potrebuje oseba, ki bi vključila take količine mesa v prehrano kar nekaj dodatnega znanja (in tudi veliko samodiscipline), da lahko to počne pravilno. To še dodatno poveča možnost tveganja. Naj v tej točki omenimo še eno izredno popularno (a zelo nevarno) variacijo tega izgovora. Namreč, tako kot je škodljivost vsake potencialno škodljive snovi v dovolj majhnih količinah statistično nezaznavna, je lahko tudi povsem neškodljiva stvar (npr. navadna voda) v izjemno velikih količinah nevarna zdravju. Torej naj bi bila le količina tista, ki je nevarna, ne pa sama snov. Kako torej sploh ločiti škodljive in neškodljive snovi, saj po tej logiki ta pojem popolnoma izgubi vsak pomen? Škodljive snovi naj sploh ne bi obstajale, obstajale naj bi le škodljive količine. Je kajenje torej neškodljivo? To seveda ne drži, gre le za manipulacijo z besedami. Kako torej v praksi določiti katere snovi so dejansko škodljive in katere ne? Preprosto: škodljiva je tista snov, ki v običajih, tipično zaužitih količinah, škoduje. Neškodljiva pa je tista, ki v običajnih, tipičnih količinah ne škoduje. Kdor pije vodo je običajno ne spije v škodljivih količinah, zato običajno trdimo, da voda ni škodljiva. Kdor kadi, običajno pokadi več kot je statistično varno, zato običajno trdimo, da je kajenje škodljivo. In podatki nam kažejo, da je tipična količina mesa, ki jo ljudje pojedo večja kot je statistično varna količina, kar pomeni da bi tudi meso v prehrani morali kvalificirati kot škodljivo. Ta izgovor je morda celo najnevarnejši od vseh, saj si ljudje z njim dajejo subjektivno potuho za zdravju potencialno nevarno, predvsem pa nepotrebno početje. Članek je za vas pripravila terapevtka Aktivite Dita Rossi Literatura: [1] Livestock’s Long Shadow – Environmental Issues and Options, FAO report [2] Position of the American Dietetic Association: vegetarian diets - Messina VK, Burke KI, J Am Diet Assoc. 1997 Nov;97(11):1317-21 [3] Deutsche Gesellschaft für Ernährung (DGE). Ist vegetarische Ernährung für Kinder geeignet? DGE aktuell 1998; 14/ 98 vom 21.07.1998. [4] Vegetarian Diets - Keeping a Healthy Balance., BDE (2005) [5] Vegetarian nutrition, F. Phillips, British Nutrition Foundation, London, UK [6] Nonheme-iron absorption, fecal ferritin excretion, and blood indexes of iron status in women consuming controlled lactoovovegetarian diets for 8 wk, Janet R Hunt and Zamzam K Roughead, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 69, No. 5, 944-952, May 1999 [7] Iron status of vegetarians, WJ Craig, American Journal of Clinical Nutrition, Vol 59, 1233S-1237S [8] Physical fitness and vegetarian diets: is there a relation?, David C Nieman, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 70, No. 3, 570S-575S, September 1999 [9] Dietary intake and nutritional status of young vegans and omnivores in Sweden, Christel L Larsson and Gunnar K Johansson, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 76, No. 1, 100-106, July 2002 [10] Adaptation of iron absorption in men consuming diets with high or low iron bioavailability, Janet R Hunt and Zamzam K Roughead, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 71, No. 1, 94-102, January 2000 [11] How important is dietary iron bioavailability?, Janet R Hunt, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 73, No. 1, 3-4, January 2001 [12] Dietary intake and iron status of Australian vegetarian women, Madeleine J Ball and Melinda A Bartlett, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 70, No. 3, 353-358, September 1999 [13] Bioavailability of iron, zinc, and other trace minerals from vegetarian diets, Janet R Hunt, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 78, No. 3, 633S-639S, September 2003 [14] The iron and zinc status of long-term vegetarian women, BM Anderson, RS Gibson and JH Sabry, American Journal of Clinical Nutrition, Vol 34, 1042-1048 [15] Content and bioavailability of trace elements in vegetarian diets, RS Gibson, American Journal of Clinical Nutrition, Vol 59, 1223S-1232S [16] Total zinc absorption in young women, but not fractional zinc absorption, differs between vegetarian and meat-based diets with equal phytic acid content, Kristensen MB, Hels O, Morberg CM, Marving J, Bügel S, Tetens I., Br J Nutr. 2006 May;95(5):963-7. [17] Practitioners’ Guide to Meeting the Vitamin B-12 Recommended Dietary Allowance for People Aged 51 Years and Older, Christina Ho, Gail P.A Kauwell, PhD, Rd, Lynn B Bailey, PhD, Rd, Journal of the American Dietetic Association , Volume 99 , Issue 6 [18] Is it time for vitamin B-12 fortification? What are the questions?, Ralph Green, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 89, No. 2, 712S-716S, February 2009 [19] Is It Time for Mandatory Vitamin B-12 Fortification in Flour?, Experimental Biology 2008, San Diego, CA, 8 April 2008. [20] How common is vitamin B-12 deficiency?, Lindsay H Allen, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 89, No. 2, 693S-696S, February 2009 [21] Malabsorption of food cobalamin., Carmel R., Baillieres Clin Haematol. 1995;8:639–55 [22] Cobalamin, the stomach, and aging., Carmel R., Am J Clin Nutr. 1997;66:750–9 [23] Heterogeneity of gastric histology and function in food cobalamin malabsorption: absence of atrophic gastritis and achlorhydria in some patients with severe malabsorption., Cohen H, Weinstein WM, Carmel, R. Gut. 2000;47:638–45 [24] Lifestyle Determinants and Mortality in German Vegetarians and Health-Conscious Persons: Results of a 21-Year Follow-up, Jenny Chang-Claude, Silke Hermann, Ursula Eilber and Karen Steindorf, Cancer Epidemiology Biomarkers & Prevention Vol. 14, 963-968, April 2005 [25] Food, Nutrition, Physical Activity, and the Prevention of Cancer: a Global Perspective, Marmot, M. et. al - World Cancer Research Fund / American Institute for Cancer Research [26] Building scientific consensus: the importance of dietary fiber, Barbara O Schneeman, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 69, No. 1, 1, January 1999 [27] Dietary fibre, diabetes and obesity., Smith U., Int J Obes. 1987;11 Suppl 1:27-31. [28] Dietary fibre in type II diabetes., Asp NG, Agardh CD, Ahrén B, Dencker I, Johansson CG, Lundquist I, Nyman M, Sartor G, Scherstén B., Acta Med Scand Suppl. 1981;656:47-50. [29] Dietary fibre and risk of breast cancer in the UK Women's Cohort Study, Janet Elizabeth Cade*, Victoria Jane Burley, Darren Charles Greenwood the UK Women's Cohort Study Steering Group, International Journal of Epidemiolog, 2007 [30] Dietary fibre in food and protection against colorectal cancer in the European Prospective Investigation into Cancer and Nutrition (EPIC): an observational study, Bingham SA Et. al. , Lancet. 2003 May 3;361(9368):1487-8 [31] Folate and cancer: a review of the literature., Glynn SA, Albanes D., Nutr Cancer. 1994;22(2):101-19 [32] Serum Folate and Cancer Mortality Among U.S. Adults: Findings from the Third National Health and Nutritional Examination Survey Linked Mortality File, Quanhe Yang Et. al, Cancer Epidemiology Biomarkers & Prevention 18, 1439, May 1, 2009 [33] Serum Folate and Cardiovascular Disease Mortality Among US Men and Women, Catherine M. Loria, PhD Et. al., Arch Intern Med. 2000;160:3258-3262 [34] Nonheme-iron absorption from a phytate-rich meal is increased by the addition of small amounts of pork meat, Sussi B Bæch et. al., American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 77, No. 1, 173-179, January 2003 [35] Kenyan School Children Have Multiple Micronutrient Deficiencies, but Increased Plasma Vitamin B-12 Is the Only Detectable Micronutrient Response to Meat or Milk Supplementation, Jonathan H. Siekmann et. al, The American Society for Nutritional Sciences J. Nutr. 133:3972S-3980S, November 2003 [36] The contribution of vegetarian diets to health and disease: a paradigm shift?, Sabaté J., Am J Clin Nutr. 2003 Sep;78(3 Suppl):502S-507S [37] Maternal cured meat consumption during pregnancy and risk of paediatric brain tumour in offspring: potentially harmful levels of intake., Pogoda JM, Preston-Martin S., Public Health Nutr. 2001 Apr;4(2):183-9 [38] Maternal consumption of cured meats and vitamins in relation to pediatric brain tumors., Preston-Martin S, Pogoda JM, Mueller BA, Holly EA, Lijinsky W, Davis RL., Cancer Epidemiol Biomarkers Prev. 1996 Aug;5(8):599-605 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||